Adrenalina polni učenci so bili pred vrati že 20 minut pred dogovorjenim začetkom. Vznemirjenje in neučakanost, ni kaj.
Ob 19 h so tako radovedneži polni pričakovanj stopili v šolske prostore, ki so bili kar nekam skrivnostno veličastni. Ob sprejemu v učilnici smo najprej sprejeli nekaj pomembnih pravil o gibanju po šolskih prostorih.
Potem je prišel čas namiznih iger. Skupine so najprej predstavile svoje igre velikanke. Končno so jih preizkusili. V prosto igro so kasneje vključili še svoje namizne igre, ki so jih v ta namen za ta poseben večer prinesli v šolo.
Ob 20.00 je bila prva skupina povabljena k iskanju Skrivnega zaklada. Končno so izvedeli, zakaj so naredili toliko puščic. Puščice so jih vodile po šoli v 6 šolskih prostorov, kjer je morala skupina poiskati knjigo z Andersenovo pravljico, v kateri so bila vprašanja, na katera je morala skupina zapisati odgovore. (vprašanje so bila povezana z Andersenom)
Skupine so se na lov za zakladom odpravile v razmiku 7 minut, da se pri delu ne bi ovirale.
Končna postaja je bila v šolarski knjižnici, kjer so učenci morali poiskati naloge na Andersenovi polici. Iz koščkov so morali sestaviti sestavljanko, ki je predstavljala naslovnico slikanice z Andersenovo pravljico. Ob njej so se s knjižničarko pogovorili o sporočilu, ki ga ta pravljica sporoča bralcem.
Skupina, ki je zaključila z iskanjem zaklada, je bila deležna poslušanja branja pravljice v Oazi miru in Tatjaninem kotičku.
V skrivnih sobanah so skupine pregledale in primerjale odgovore na vprašanja.
Ob 21.25 so bili učenci povabljeni na sprehod. Do tedaj nihče ni vprašal, kje je zaklad in kaj je zaklad. Ko so obuti čakali in smo jih vprašali o tem, so vsi v en glas rekli, da je to televizija. Na odkimavanje je nekdo rekel pravljica. Kakšno veselje je bilo, ko so zagledali pravljične zvezdoglede.
Kako všeč jim je bilo in kako globoko so dogodek doživeli pove anekdota:
Tina je zjutraj prva vstala. Vsa krmežljava z zaspanimi očmi in razmršenimi lasmi pride k meni v zbornico:
»Janka, sanjala sem, da skozi teleskop vidim Andersena. Kot da bi njega včeraj gledali.«
Omeniti je potrebno obloženo mizo, ki se je šibila pod težo jedi in pijače, kot v pravljici. Tam se je jedlo in pilo ves čas, najbolj pa na koncu.
Pred pripravami na spanje in sladke sanje sta bila Pavlina Janko in Metka globlja zaradi čarobnosti noči in vtisa polnega dneva. Strašljiva, vznemirljiva sta nas ponesla v pravljični svet.
Preden so ugasnile luči, je vsak stopil v svoj pravljični svet sam z branjem ob svetilkah ali pa s prijateljem…
Ob 9. 30 so nas pred šolo pričakale mamice s toplimi rogljički.