Za nami je prva noč, ki je minila mirno, za nekatere prehitro, drugi pa so urnik ljudi s kmetije posvojili do te mere, da so tudi vstali zarana, ko je še petelin trdno spal. 🙂

Včerajšnji dan smo zaključili tako, kot smo ga začeli – s pesmijo. Zapeli smo praktično vse pesmice, ki jih poznamo, Primož pa nas je spremljal na kitari. Zraven smo tudi zaplesali in se do srca nasmejali in zabavali.

Danes smo se prebudili v deževno jutro. Človek bi mislil, da bi dež vplival na naše radovedne in dogodivščin pričakujoče poglede pa niti približno ni bilo tako. Vremenu smo jo z lahkoto zagodli, si nadeli jakne, obuli škornje, odprli dežnike in odšli na pot proti vasi Javorje. Pot nas je vodila delno skozi listnati gozd, delno pa čez prostrane travnike, ki so bili nedolgo tega pokošeni. Naš cilj je bila kmetija, kjer smo si ogledali še več živali. Ampak res več živali. Gospodar nam je povedal, da jih je v hlevu okoli 200. Videli smo prepelice, gosi, dve vrsti pujsov, koze, krave, bike, kokoši, petelina, piščančke in leto dni staro srnico. Vse omenjene živali imajo tudi naraščaj, ki nas je še posebej raznežil. Majhnega, komaj mesec dni starega kozlička, smo najbolj pogumni tudi pestovali. Dopoldan je tako minil hitro, kot bi mignil.

Po kosilu smo si ponovno vzeli nekaj časa zase, si odpočili in prebrali stran ali dve naše najljubše knjige. Učiteljica Alenka je poskrbela, da so naše glavice bogatejše za nove informacije o travniških rastlinah, živalih na kmetiji, tudi o čebelarjenju smo se pogovarjali. Gospa Jerneja nam je predstavila klekljanje. Pokazala nam je vse, kar za to potrebujemo, najbolj veseli pa smo bili, ko smo lahko v njenem naročju tudi sami poskusili klekljati. Ker smo bili pridni, smo dobili zapestnice, ki jih s ponosom razkazujemo na naših zapestjih, kot bi bili na modnih pistah v Milanu ali kateri drugi modni prestolnici.

Dan se je že dobro prevesil v drugi del, mi pa smo ponovno oblekli dežne jakne, obuli škornje, dežnikov pa tokrat nismo potrebovali. Odšli smo dobrih sto metrov stran in si ogledali čebelnjak oziroma panj, ki ga imajo na sosednji kmetiji pripravljenega tako, da smo lahko čebele opazovali pri njihovem vsakodnevnem opravilu. Gospod Frenk nam je, kot že tolikokrat do sedaj, povedal veliko novih stvari, mi pa smo skušali njegovo znanje čim bolj posrkati.

Podobno je bilo tudi v stari kmečki hiši. Tam nam je gospod Frenk povedal, kako so na Četeni Ravani živeli sto let nazaj, videli pa smo tudi veliko predmetov, ki so bili včasih del vsakdana, danes pa jih redko kdo pozna, v živo vidi, praktično nihče več pa jih ne uporablja.

Pred večerjo smo imeli možnost, da pomagamo pri molži krave. Verjetno je bila to top dogodivščina dneva, saj velika večina tega še ni počela nikoli v življenju. Prav vsem je uspelo spraviti nekaj mililitrov prvovrstnega kravjega mleka v čeber.

Trenutno ponavljamo, kar smo se danes naučili in si pomembne informacije zapisujemo v zvezek, da si jih bomo zagotovo zapomnili. Žal nam kresa zaradi slabega vremena ne bo uspelo zakuriti ampak to ne pomeni, da se ne bomo zabavali. Glasilke imamo že ogrete, Primož je že oglasil kitaro, tako da nam z Nejcem prepevata, ko mi rišemo in ustvarjamo. Tako kot včeraj se bomo sanjam prepustili s petjem, plesom in seveda pravljico.

Že jutri vas bomo ponovno srečali in vam skočili v objem. Vzemite si nekaj časa in pripravite ušesa saj vam imamo res veliko povedati. Še pred tem pa bomo rekli »lahko noč umiti zobki«, se zazibali v svet sanj in preživeli še zadnje lepo dopoldne v tej krasni vasici, na tej krasni kmetiji. Četena Ravan je vsem zlezla pod kožo.

Imejte se lepo, tudi mi se imamo.

Izjava dneva: »Matr je dobr peciu!«

Učenke in učenci 2.b