 |
Učenci 6. c razreda so se preizkusili v pisanju pesmic, z Gulliverjem potovali v neznane dežele in z oblačkom v Afriko … |
Oči
Oči na glavi tam gori sede,
strmijo, se učijo in se solzijo.
Včasih postanejo težka in se hočejo zapret,
takrat pa včasih zaspijo kot naš duet.
Ko pa se zjutraj zbudijo, strmijo naokol’,
se smejijo in življenje živijo.
Maruša Oman, 6. c
Usta
Usta neprestano govorijo
in se nikoli ne umirijo.
Ponavadi so nasmejana,
če je pred njimi soba razdejana.
Ko je čas za spanje,
se usta spravijo v sanje.
Zjutraj se zbudijo
in spet na novo zaživijo.
Tjaša Kavčič, 6. c
Dlan
Ko dlan se umaže,
njen lastnik tega mami ne pokaže.
Dlan je kot trener,
trenira eno vrsto
gibčnih, okornih, pet različnih
velikih, debelih prstov.
A ko dlan zebe,
si nadene plašč debel,
ki jo ščiti pred snegom,
ki je bel.
Sergej Šegan, 6. c
Spopad škratov in vesoljskih bitij
Pred nekaj leti sem se spraševal, zakaj sem ves čas doma. Hodim v službo. Brez počitnic. Sklenil sem, da odidem v Indonezijo.
Sedel sem na letalo in letel iz Pariza na najmanjši otok Islandije. Hotel sem dobil takoj. Zjutraj sem najprej odšel na zajtrk in takoj nato na plažo. Leno sem se sončil že kake tri ure.
Na lepem mi je z obraza odnesla očala surikata. Sledil sem ji skozi gosto džunglo. Večkrat sem se spotaknil ob korenine. Nato pa sem zaslišal lomljenje vej. Počasi sem se premaknil. V daljavi sem zagledal jaso, proti kateri sem se odpravil. Ko sem premaknil zadnjo vejo, mi je zastal dih. Videl sem grupo majhnih palčkov – veliki so bili 25 centimetrov. Na začetku so se vsi poskrili, nato pa so me lepo sprejeli. Čez en dan sem ugotovil njihovo največjo težavo – vesoljska bitja so jim vsak dan zvečer razstrelila eno hišo. Obljubil sem jim pomoč – vsak dan sem jim zgradil dve hiši. Sklenil sem, da tako ne gre več naprej. Škrati so vedeli, da so napadalci iz dimenzije IX, niso pa vedeli, kje je portal. Ko je naslednjič prišel ta robot, sem mu dal na ladjo GPS oddajnik. Sledili smo mu vsi in našli portal. Naslednji dan smo se oborožili, da bi napadli njihovo dimenzijo. Ko smo prestopili portal, smo se znašli v ječi. Vzeli so nam orožje, za hrano smo dobivali črve. Njihova dimenzija je bila lepa – gozdovi in vasi, v katerih pa ni bilo ljudi, ampak so tam domovali roboti. Zdelo se nam je vsem čudno.
Enemu škratu niso vzeli mojega čipa. Vrgel ga je v robotsko ladjo, ki je nehala delovati in padla v gorivo in to je povzročilo, da se je celoten planet razstrelil. A imeli so še en planet. Ko so nas peljali tja, smo se rešili iz kletke in zbežali, nihče se ni oziral nazaj. Vsi smo padli v portal, ki nas je popeljal v dimenzijo IV. Tam so nas lepo sprejeli in se nam pomagali vrniti v našo dimenzijo, v škratovo vas. Odpočili smo si. Odšel sem do portala v dimenzijo IX in vanj vrgel napravo, ki sem jo našel v dimenziji IV. Portal je kar izginil. Z neba je priletel listek, da smo uspešno uničili dimenzijo IX in da zato dobimo 100 000 000 evrov.
Lepo sem se poslovil od škratov, odšel v hotel in pospravil svoje stvari. Še isti dan sem poletel proti Parizu. ,,Takih počitnic še ni doživel nihče,” sem si mislil.
Anže Dolenc, 6. c
Dežela govorečih rastlin
Nekega dne smo se z družino odšli kopat v jezero.
Oblekli smo kopalke in skočili v vodo. Nisem mogla splavati na površje, zato sem se zelo prestrašila. Naenkrat sem se znašla nekje drugje. Kmalu sem zaslišala glasove, a nikogar ni bilo blizu. Poklical me je droben glasek in rekel, naj pogledam navzdol. Zagledala sem travno bilko z očmi in usti. Nič mi ni bilo jasno. Vprašala sem jo, kje sem. Rekla mi je, da sem v deželi govorečih rastlin. Tja je čarobno prišla še moja družina.
Odločili smo se, da bomo tam živeli srečno do konca svojih dni.
Danaja Križanič. 6. c
Sladkorna dežela
Nekega dne sem se odpravila na hrib, kjer sem pripravila piknik.
Ko sem popila sok, sem odšla proti velikemu grmičevju. Zagledala sem majcena vrata, skozi katera se ne bi uspelo splaziti niti miš. Zraven je bil čisto majhen ključ. Prijela sem ga v roke in ga vtaknila v ključavnico. Kar naenkrat sem se znašla v deželi, kjer so bila drevesa iz lizik, čokoladni slap pa se je zlival v čokoladno reko, trava je bila iz smetane, namesto rož so bili sladoledi … Ko sem odtrgala en sladoled, je prišla vojska čokoladnih zajčkov, ki so imeli orožje iz želatine. Odpeljali so me do največjega čokoladnega zajca. Takoj sem vedela, da je on poglavar. Vprašal me je, kaj počnem v njihovi deželi. Odgovorila sem mu, da sem prišla do nekih vrat in se nato znašla tu, da pa ne poznam poti nazaj. Čokoladni zajčki so malo molčali, potem pa je poglavar odgovoril, da mi bodo pomagali, a le pod pogojem, da se ničesar ne bom dotaknila. Med potjo sem postala zelo žejna, zato sem popila malo čokoladne reke. Kar naenkrat je cela dežela zamrznila. Poglavar me je oštel, ker nisem poslušala njegovih navodil. Povedal mi je, da jih reši lahko le, če grem do najvišje lizike in jo prosim, da mi da malo želatine in karamele. To dvoje moram potem zmešati in zliti po ledu, da se bo za stopil. Uspelo mi je.
Našla sem ključ in se vrnila domov.
Zala Benić, 6. c
Potovanje v Afriko
(V zgodbi nas je oblaček ponesel v Afriko, kjer smo videli puščavo, oazo, se napotili v džunglo, kjer nas je oblaček stresel iz svojega naročja.)
Aligatorji, povodni konji in druge živali gledajo iz vode. Aligator šavsne proti meni, toda oblaček se dvigne in aligator ostane daleč pod nama. Naenkrat skoči k meni mladiček opice. Malo potuje z nama, zatem pa skoči nazaj in izgine za drevesi. Čez nekaj trenutkov prileti prečudovita papiga. Redeča, modra, rumena in zelena so njena peresa. Oblaček kihne in naenkrat naju odnese k slonu. Skoraj bi me poteptal. V daljavi izbruhne vulkan in vse zatemni. Z oblakom na srečo pobegneva smrti.
Obrneva se in opraviva domov. Sklenem, da grem naslednjič na Antarktiko.
Valerij Krupenko, 6. c
Oblak pristane v pragozdu. Pristane blizu neke reke. Vame bulji gromozanski krokodil. Zelo se ga ustrašim, zato splezam na drevo. Nad sabo slišim neke glasove. Nezaupljivo pogledam gor in vidim opico. v roke mi pade banana. In ko pogledam gor, se mi zdi, da se mi je opica nasmehnila. Nasmehnem se ji nazaj. Pojem banano, zaprem oči … in se zbudim nekje drugje. Razgledam se in takoj prepoznam svoj dom. Ležim v postelji, vstanem in grem na zajtrk.
Nika Razinger, 6. c